Planinsko društvo Lendava Domov Email Kontakt Planinsko društvo Lendava
Planinsko društvo Lendava
Planinsko društvo Lendava
Get the Flash Player to see this rotator.
Planinsko društvo Lendava
Planinsko društvo Lendava Domov Aktualno Plan Pomurska planinska pot O Lendavi Kolesarjenje Povezave Planinsko društvo Lendava

Pomurska planinska pot - VIA POMURJE

MURSKA SOBOTA - SELO
(čas hoje: 3 ure 30 minut)


Pomurska planinska pot (PPP) se prične pri hotelu Diana v Murski Soboti, v katerem je tudi žig PPP št. 1. Po Slovenski ulici pelje do Spomenika zmage, nato skozi park z več starimi hrasti ter ribnikom, mimo gradu do zdravstvenega doma, nato do rekreacijskega centra s kopališčem. Prečka most na Ledavi; na razdelilni omarici na njem sta puščici, ki označujeta obe smeri poti: proti S proti vasi Selo in proti V, od koder se vrne od Moravskih Toplic. Na tem mostu se namreč sklene krog, ko se prehodi cela pot.

Kdor se odloči, da bo šel po Pomurski poti tako, kot je opisana, bo šel naravnost čez most in dalje po cesti proti S. Skozi akacijev gozd pride čez železniške tire do ceste, kjer zavije na levo v vas Markišavci. Pot gre do kapelice sredi vasi, pred njo zavije na desno in se v ostrem ovinku na Z nadaljuje po poljski poti proti S. Markacije so tod redke. Rahlo se dvigne do vaške ceste, ki pelje v smeri vzhod-zahod. Po njej pride na državno cesto, ki pelje od Murske Sobote proti Hodošu. Po približno sto metrih po tej cesti navzgor krene na desno po poljski poti, nato skozi dvorišče samotnega Lapovskega mlina in nato ob robu gozda med polja. Prva poljska pot, ki pelje proti V (markiranje ni mogoče), pripelje na cesto, ki vodi od Martjancev proti Sebeborcem. Pri prečkanju ceste se pohodnik ravna po markaciji na telefonskem drogu.

S ceste zavije proti J, gre kakšnih petdeset metrov do razbremenilnega kanala na levi strani, nadaljuje ob kanalu tako, da je ta na pohodnikovi levi strani v smeri hoje, in po nekaj sto metrih pride na cesto, ki pelje v Prosenjakovce; po njej dva kilometra do prve hiše in v gozd nasproti nje.

Pot se zdaj začne vzpenjati in spuščati po gričevnatem svetu. Po približno sto metrih po cesti zavije ob robu gozda in čez globačo v strmo travnato pobočje, kjer je na samotnem drevesu vidna markacija. V bližini pokopališča v Zgornjih Moravcih prečka isto cesto, ki jo je malo prej zapustila, in se ob robu gozda spusti v dolino, kjer prečka plitek potoček. Na drugi strani potoka gre naprej ob gozdu in nato skozenj med polja do ceste, ki pelje v Vučjo Gomilo. Tod je potrebna pazljivost, ker so med polji markacije redkejše. Markacija je na visoki hruški na nasprotni strani ceste; mimo nje pot nato spet zavije v gozd.

Po slabo vidni pešpoti je treba skozi gozd v dolino in na cesto, ki se vzpenja v hrib do Sela. Mimo prvih domačij se pot spusti po cesti proti Prosenjakovcem do spodnjega dela vasi, kjer je žig PPP št. 2 z oznako romanske rotunde pritrjen na steni lesene hišice ob cesti (postavilo jo je turistično društvo) v bližini znamenite cerkvice.

Ključ od tega bisera umetnostnih spomenikov v Prekmurju hranijo pri sosedu, ki odpre vrata rotunde vsakomur, ki si jo želi ogledati. Opečna rotunda z gotskimi freskami je edinstvena v Sloveniji. Prvič je omenjena leta 1366, sredi 19. stoletja je bila pozidana in nato leta 1956 restavrirana tako, da je dobila v glavnem svojo prejšnjo podobo.

Hoja od Murske Sobote do sem traja tri ure in pol.

SELO - GORNJI PETROVCI
(čas hoje: 4 ure)


PPP pelje od rotunde navkreber med sadovnjaki proti SZ do prvih kmetij, raztresenih po pobočju. Mimo zadnje kmetije v Selu in ob sadovnjaku vodi po odprtem do mešanega gozda, nato skozenj ostro v levo do prvih hiš Fokovcev. Dalje še naprej po isti poljski poti, nato po njej skozi gozd do ceste Kančevci-Ratkovci, čez njo še naprej skozi gozd in kmalu na cesto do vrha hriba, kjer je mogočna zgradba Doma duhovnosti, zraven pa cerkev sv. Benedikta.

Od tod je lep razgled po tem delu Goričkega, posebej na vas Kukeč, ki je pogost slikarski motiv akademskega slikarja Nikolaja Beera, tukajšnjega rojaka. Dom duhovnosti je v dokaj novi stavbi. V tej potekajo zanimive in pestre dejavnosti in je zato dom pomemben tudi za širšo, ne le za bližnjo okolico. Na pokopališču ob domu je grob dr. Franca Ivanoczija (1857 - 1913), dekana in šolskega nadzornika. Nagrobnik je zasnoval Jože Plečnik. V Kančevcih je župnikoval in umrl Mikloš Küzmič, začetnik prekmurskega slovstva za katoličane.

Mimo pokopališča se pot spusti skozi mešani gozdič do prvih hiš v Kukeču, nato teče nekaj časa po cesti proti Križevcem, na križišču zavije levo na dokaj dobro cesto do zadnjih hiš v vasi in se nekoliko spusti. Potem pa je treba paziti, ko s ceste zavije spet v gozd proti Z.

Pot od tod pelje ves čas skozi mešani, ponekod pa skozi borov Panovski gozd po mehkih gozdnih poteh in deloma po cesti. Pot je dobro markirana. Po prečkanju ceste, ki pelje v Košarovce, potrebujemo le nekaj minut do razglednega stolpa Kamenek (371 m), ki stoji nad Kuštanovci. Od tod lahko v lepem vremenu občudujemo velik del valovitega Goričkega.

Pot nato vodi proti SZ mimo hiše na levi strani ceste do križišča, ob njem zavije desno skozi strnjen mešani gozd v precej vlažno dolino pod Križevci. Pri prvi hiši se spusti na kolovoz, po njem gre na levo proti hišam v bregu, mimo njih do ceste, po njej navzdol, čez most čez Malo Krko, takoj nato pa levo ob njej in mimo zadnjih hiš med polja v zaprti dolini. Po kolovozu med polji vijuga skoraj do konca te doline. Nato poišče prehod čez poraščen svet v gozd in se skozenj spusti pred Gornji Petrovci na novo cesto. Po nadvozu čez železniško progo pride do križišča na cesti Murska Sobota-Hodoš, ga prečka in pred lekarno zavije na desno po cesti, jo čez štiristo metrov zapusti in se skozi gozdič na levi usmeri v breg, kjer sta na steni gostišča (Pindža) na vrhu blizu cerkve Svete Trojice shranjena žig PPP št. 3 in vpisna knjiga.

S terase gostišča je lep razgled po Goričkem. Proti S in V se vidijo madžarske, na Z avstrijske vasi in na J naši kraji. V izredno jasnem vremenu so vidni tudi Pohorje, Boč, Donačka gora in Ravna gora na Hrvaškem.
Hoja od Sela do Gornjih Petrovcev traja štiri ure.

GORNJI PETROVCI - MARTINJE - DOLIČ
(čas hoje: 4 ure 30 minut)



PPP se takoj za domom spusti po hribu proti Z mimo osnovne šole in evangeličanske cerkve skozi zgornji del vasi. Pred pokopališčem zavije na desno skozi gozd v dolino pod vasjo Šulinci in po njej pelje ves čas ob potoku Merak. Na obeh straneh doline so po hribih med sadovnjaki raztresene kmečke domačije, ki pa vse bolj izgubljajo značilen prekmurski videz. Drži se ceste proti Z (mimo skulpture stratosferskega balona), a jo markacija na sohi ob koncu Ženavelj usmeri na kolovoz na desni mimo zadnje kmetije pred gozdičem; najprej ob gozdičku, nato skozenj in pozneje čez travnike v hrib, kjer je južno od Srebrnega brega (404 m) ob cesti gostilna Tromejnik v Martinju, v kateri dobimo žig PPP št. 4.

Od gostilne do vrha Srebrnega brega je le 10 minut hoje; toda vrha skoraj ni. Po pripovedovanju domačinov je breg dobil ime po tem, ker dobi mešani gozd ob mesečini srebrnkast odsev.

Od gostilne Tromejnik pot pelje po cesti proti S do križišča ob pokopališču, tam zavije na levo in gre skozi zgornji del vasi Trdkova proti Tromejniku. Pot je dobro označena z markacijami in s smernimi tablami TD Kuzma. Na stičišču držav Slovenije, Avstrije in Madžarske sta vpisna knjiga in žig PPP št. 4a. Urejena okolica z igrali za otroke in mizami s klopmi je prava priložnost za daljši počitek in malico.

Od Tromejnika vodi markirana pot kratek čas po avstrijsko-slovenski meji, nato pa zavije skozi gozd levo navzdol do ribnika, kjer se priključi Gozdni učni poti. Po makadamski cesti nadaljuje do spodnjega dela Trdkove, kjer na asfaltni cesti zavije na desno do mostu čez potok Lukaj, kjer jo smerokaz usmeri na levo v gozd. Po krajšem vzponu se po kolovozu nekaj časa spušča do redkih kmetij ob robu gozda (nekatere tudi že opuščene) že nad dolino, ki se vleče od Kuzme proti Doliču. V gostilni Špilak ob glavni cesti hranijo žig PPP št. 5. Žig PPP št. 5 se nahaja v trgovini v Kuzmi!

Od Gornjih Petrovcev do Doliča je štiri ure in pol.

DOLIČ - SERDIŠKI BREG - ROGAŠOVCI
(čas hoje: 3 ure)


PPP gre po asfaltni cesti proti Z do Kuzme. Vas leži v idilični dolini, ki jo z vseh strani obdajajo valujoči griči, le proti J je odprta. Vaščani kar tekmujejo, kdo bo lepše uredil okolico hiše, zato je vas v poletnih mesecih vsa v cvetju. Iz Kuzme se mimo spominskega znamenja slovenskemu osamosvajanju pot nadaljuje ves čas proti Z po cesti pod cerkvijo in malo naprej zavije čez most vaškega potoka na levo proti posameznim hišam v rebri. Skozi gozdiček na vrhu griča se najprej hitro spusti v dolinico in se nato po cesti spet dvigne mimo osamljenih hiš Slaveč v gozd in se na drugi strani med njivicami spusti do asfaltne ceste, ki pelje iz Murske Sobote proti mejnemu prehodu z Avstrijo. Na cesti zavije na levo proti J med hišami Sotine. Gre po asfaltni cesti skozi vas in pri hišni številki 1 jo markacija in puščica napotita s ceste ostro na desno. Po vaški cesti doseže mlin ob rečici Ledava in gre še 300 m čez most, dokler se cesta ne razcepi.

Široka cesta vodi na desno do kamnoloma, PPP pa zavije na levo proti prvi hiši, kjer je od daleč vidna markacija. Od tod dalje gre navkreber po vijugasti poti med redkimi hišami in drevesi proti vrhu hriba. Na njem, na vrhu Serdiškega brega, je kota. Čim bliže je vrh, tem bolj se odpira lep razgled v dolino, ki jo domačini imenujejo Ledavski dol. Od mlina do drugega najvišjega vrha Prekmurja, 416 m, je le pol ure. Z vrha je lep razgled proti J po dolini do Murske Sobote, na S in Z pa proti Avstriji - meja teče tik pod vrhom. Tu je tudi stičišče avstrijskih dežel Štajerske in Gradiščanske. Najbližje naselje v Avstriji je Sveta Ana, za njo pa se razprostirajo gozdovi Kleka.

PPP zavije z vrha mimo zapuščene karavle in po nakazani markirani smeri proti bližnjim hišam ob asfaltni cesti pod vrhom Serdiškega brega. Od JV vabita večje naselje Rogašovci in kakih 5 km oddaljen zvonik pri Svetem Juriju. V Ocinju pri hiši s številko 49 pot zavije po cesti levo navzdol in naprej mimo transformatorske postaje ter še niže serdiškega mlina skozi vas do ceste, ki pelje proti mejnemu prehodu z Avstrijo in po kateri je že šla skozi Sotino. Od tod naprej gre skozi Nuskovo v Rogašovce do gostilne Škraban, kjer čaka žig PPP št. 6 za Serdiški breg.

Od Doliča do Rogašovcev je tri ure hoje.

ROGAŠOVCI - GRAD - BODONCI
(čas hoje: 3 ure)


PPP vodi od gostilne na V v dolino, mimo vaškega igrišča in v nasprotni breg, poraščen z mešanim gozdom. Zunaj gozda se ves čas spušča po cesti mimo redkih hiš v Dolnje Slaveče. Ko prečka cesto Murska Sobota - Kuzma, se usmeri takoj nad njo strmo v hrib. Tudi tod so hiše raztresene po pobočju daleč ena od druge. Gre skozi majhen, a prijeten gozdiček in ko pride iz njegove sence, se spusti ob osnovni šoli po pobočju v Grad.

V prijazno vas pride med strnjenimi hišami pod hribom. Tu je v gostilni Klement žig PPP št. 7.

Mimo cerkve se pohodnik lahko povzpne do stare graščine, ki je na vrhu hriba, po kateri je naselje dobilo ime. Grajsko poslopje je zelo veliko, saj je to eden največjih gradov na Slovenskem. Tu je bil že v 12. stoletju sedež upravne in vojaške oblasti za velik del Prekmurja. Grad v zadnjem času obnavljajo in ko bo obnova končana, bo spet ponos kraju, potem ko je bil dolga desetletja večidel v razvalinah. V njem je urejena skromna, a zanimiva muzejska zbirka, ki odkriva nekaj preteklosti nekdaj mogočne graščine in narodopisno blago. Zanimivi so arkadni hodniki, ki oklepajo grajsko dvorišče, kjer raste redkost teh krajev - cedra. Okrog gradu se razprostira velik park z mnogimi tujimi drevesi, ob robu parka pa se stiska zgornjih del naselja Grad.

Markirana pot se nato od kontrolne točke nadaljuje proti J v ozko dolinico. Kmalu za zadnjimi hišami zavije na levo mimo poslopij delovišča kmetijskega posestva in za zadnjim takoj na desno. Nekaj minut vodi po čistini naravnost proti gozdičku, nato po poti ob njegovem robu; na nasprotni strani pa se odpira svet in se na bližnjih vzpetinah kažejo raztresene domačije. Po dobre pol ure hoda zavije čez most na desno, na drugo stran Vadarskega potoka, proti hišam na samem. Potem gre čez razsežen travnik spet proti gozdu, od katerega se je prej odmaknila. Četudi so markacije redke (čistina, travniki), se ne more zaiti, saj je vedno v bližini potok, ki se mu pot večkrat približa in pohodnika ves čas spremlja proti Bodoncem. Nato se v bližini gozda dvigne rahlo navzgor, gre skozenj in kmalu je pred kmečko domačijo na robu druge strani gozda. Zavije levo po kolovozu med sadovnjaki, njivami in travniki, mimo majhnega pokopališča na levi in nato spet proti hišam. Kmalu je na cesti Bodonci - Vadarci in zavije na levo rahlo navzgor proti evangeličanski cerkvi v središču Bodoncev.

Žig PPP št. 8 se dobi v gostišču Horvat na drugi strani ceste; pot od Grada do Bodoncev smo prehodili v dveh urah.

BODONCI - TIŠINA - RADENCI
(čas hoje: 4 ure 30 minut)


PPP se od gostilne nadaljuje po glavni cesti na J v smeri Murske Sobote. Kmalu pod hribom prečka most, se pri odcepu ceste proti spodnjemu delu Bodoncev in naprej Šalamencem loči od asfalta, gre ob njivi in drevju vzporedno s cesto proti J in po kolovozu do samotnih domačij Zenkovcev. Mimo hiš Romov gre do Bodonskega potoka in ob njem do ceste, ki pelje iz Murske Sobote proti Bodoncem in Gradu. Po cesti prispe po dveh ovinkih do avtobusnega postajališča na Talinovem bregu.

Na vrhu hriba zavije po vaški cesti na desno, sprva gre mimo dveh samotnih kmetij, pozneje skozi del strnjenega naselja. Ko pride do prve ceste, ki zavije na desno, gre po njej v proti zapuščenemu Kuzmovemu mlinu (približno 300 m). Pred mlinom zavije na levo na poljsko cesto in mimo dveh samotnih hiš. Gre po poljski poti na levi strani Bodonskega potoka in kmalu pride do vaške ceste v Puževcih, ki povezuje Lemerje s Cankovo. Po njej gre na desno preko treh mostov. Takoj za tretjim mostom krene na levo na poljsko cesto ob zapuščenem potočku. Pri samotni kmetiji kakih 300 m naprej zavije desno, kmalu nato pa ostro v levo do travnikov Črete. Preči jih diagonalno proti JV (težko markirati, poleti je pot tudi težko vidna!).

Ko pride čez travnike, kjer se poleti rade zadržujejo štorklje, se nadaljuje po dobri poljski cesti proti vasi Borejci, nato mimo križa in skozi vas proti naselju borejskih Romov. Vljuden pohodnik se lahko z njimi pomenkuje in spozna, da znajo biti prijetni sogovorniki. Ko je PPP mimo zadnjih hiš, se že vidijo glavna cesta Murska Sobota-Gederovci ter naselji Rankovci in Vanča vas. Ob cesti sta dve gostilni (prvi od Bodoncev!), po skoraj treh urah. Ko prečka asfaltno cesto, zavije najprej na desno in takoj spet na levo proti J. Po 4 km asfalne ceste skozi Vančo vas, pozneje med polji, prispe do Tišine, ki leži ob cesti Murska Sobota - Maribor. Žig PPP št. 9 je v gostilni Gjergjek.

Na Tišini si ogledamo župnijsko cerkev iz 15. stoletja, ki se s svojimi gotskimi arhitekturnimi ostanki uvršča med najzanimivejše arhitekturne spomenike daleč naokrog. Zunaj cerkve, desno od zvonika, je k steni prislonjen kamnit nagrobnik iz leta 1606, ki upodablja ležečega viteza. Zanimivost vasi je tudi staro grajsko poslopje in popotniku ne bo žal ogleda grajskega parka, v katerem raste nekaj visokih dreves.

Od gostilne pelje markirana pot po asfaltni cesti proti Mariboru, čez most potoka Mokoš, mimo dvorca, skozi spodnji del vasi Petanjci in pri vaški kapeli zavije na levo k Šiftarjevi domačiji, kjer je urejen "Vrt spominov". V njem so zasajena drevesa, grmovje in cvetje, prinešeno iz krajev, v katerih so v zadnji vojni fašisti izvršili največje grozote. Od domačije vodi pot na polje proti reki Muri. Pot je težko markirati, vendar ni mogoče zaiti, saj je pot ves čas usmerjena proti jugu do obrambnega nasipa ob Muri. Na njem se obrne desno, gre nekaj časa po njem, nato ob bregu reke Mure proti njenemu toku. Ves čas vodi med jelševjem in akacijami. Pot bi bila nadvse romantična, če bi bila voda modra kot nekoč, žal pa je sedaj umazano siva. Na "kumpih" na Muri je bilo v ne tako davni preteklosti precej mlinov, ki so mleli na vodni pogon. Eden takih je bil tudi ocetov mlin, ki ga žal več ni, prav tako pa je moral odstraniti zanimivo ladjo tudi Ftičarjev mlin in danes melje na električni pogon. Takoj za mlinom pot prispe na cesto Murska Sobota-Radenci, po njej preči mostove na Muri in njenih mrtvicah in po nekaj deset metrih zavije levo v radenski zdraviliški park. Mimo narodne restavracije pride do osrednjega hotelsko - zdraviliškega kompleksa Radin, kjer je v recepciji žig PPP št. 10.

Od Bodoncev do Radencev je pot dolga štiri ure in pol.

RADENCI ­ KAPELA - JANŽEV VRH - GORNJA RADGONA
(čas hoje: 4 ure 30 minut)


PPP se od krožišča v bližini hotela Radin usmeri proti J po cesti, ki pelje na Kapelo. Ves čas je usmerjena proti hribu s kapelsko cerkvijo. Ko zapusti naselje, zavije desno proti pokopališču in na razpotju ob njem zavije levo skozi bukov gozd ponovno do ceste Radenci - Kapela. Kmalu je pri gostilni Dunaj, kjer je žig PPP št. 11. Pohodniki se bodo gotovo podali do cerkve na vrhu hriba, od koder je lep razgled na vse strani. Okrog so sami vinogradi. Proti SZ se v ozadju lepo vidita Pohorje in Kozjak, na levo Boč, Donačka gora, Macelj, Ivanjščica in Haloze. Pogled seže tudi do Marije Snežne, svetega Urbana nad Mariborom, bolj proti levi sta Cerkvenjak in Stara Gora in še bolj levo Jeruzalem. Proti J in JV prehaja gričevnat svet v panonsko nižavje, kjer se ob lepem vremenu vidi vse do Blatnega jezera. Še bolj proti V je lep pogled na Prekmurje.

Od gostilne Dunaj se pot vrača do vinske kleti, kjer zavije na levo. Po asfaltni cesti po slemenih gričev vodi skozi same vinograde. Ves čas poti je na levo lep razgled na gričevnat svet Slovenskih goric, na desno pa na pokrajino ob Muri in naprej v Avstrijo. Preko Radenskega Vrha in Kobilščaka pride na Janžev Vrh. V hiši nasproti otroškega vrtca je žig PPP št. 12.

Pot se nadaljuje po cesti prot Z in kmalu je na cesti Gornja Radgona-Ptuj, vendar jo zapusti že po 200 metrih. Na vrhu, kjer se cesta začne spuščati proti Gornji Radgoni, pri kamnitem spomeniku zavije na levo proti Z proti naselju Ptujska Cesta, nato pa vodi med vinogradi po vrhovih gričev skozi Orehovski Vrh proti Policam. Usmerjena je proti Hudrgi, to je vrh Polic z značilno zidanico na vrhu. Doseže cesto, ki pelje desno proti Gornji Radgoni, vendar po nekaj metrih markacija opozarja, da je cesto treba zapustiti. Usmeri se na sleme Polic, od koder se kmalu začne spuščati proti Gornji Radgoni. Žig PPP št. 13 je v turistični pisarni, ki je v soseščini kulturnega doma na Partizanski cesti št. 7.

Od Radencev do Gornje Radgone je bilo treba hoditi štiri ure in pol.

GORNJA RADGONA - APAČE - SVETA ANA
(čas hoje: 5 ur)


PPP vodi od turistične pisarne čez cesto in pri stavbi nekdanje gostilne Biser popelje čez njen poletni vrt in naprej čez Simoničev breg. Pri zadnji mestni hiši je že na dobro utrjeni makadamski cesti. Po rahlem vzpenu se na desni opazi radgonski grad. Pot nato vodi po hrbtu pobočja z naseljem Hercegovščak. Na desni, osojni strani, pogled zastira lisnati gozd. Na levi, prisojni strani, se razprostirajo vinogradi. Od tod se vidi JV del G. Radgone. Na levi so v daljavi Police. Pot pelje mimo hiš. Na nadmorski višini 310 m stoji betonska skulptura v obliki kvadratne piramide. Pot se takoj za piramido strmo spusti na desno v gozd, preči dvorišče dveh domačij v Hercegovščaku, zavije po cesti na desno, nato levo v klanec, držeč se roba gozda. Pri lovski preži na levi zavije na desno do žive meje, nato pa spet rine v klanec. Na njegovem koncu je hiša št. 42 v Hercegovščaku.

Na križišču cest Lomanoše - Police pot zavije v bukov gozd. Vzpenja se skozenj, nato pa po njegovem robu do ceste. Po desnem zavoju prečka dvorišče hiš, nato se spusti na levo po pobočju ter po stopnicah do ceste. Takoj zavije na desno do razpotja. Od tod krene na levo po cesti do križišča, zavije na desno in takoj na levo proti gozdu. Skozenj vodi do jase. Na koncu gozda se začne asfaltna cesta, ki se rahlo vzpne do ceste Plitvički Vrh - Lomanoše. Nato se usmeri na desno skozi Plitvički Vrh do pekarne Rž. S Plitvičkega Vrha se pot spusti do ceste Gornja Radgona - Maribor, jo prečka in se po cesti med polji Apaškega polja nadaljuje skozi vasi Plitvica, Mali Segovci, in Segovci do Apač. V gostilni ZVER je žig PPP št. 14.

Markirana pot iz Apač pelje po asfaltni cesti do mešalnice kmetijskega kombinata in pri žagi podjetja Lina zavije proti Mahovcem. Iz Mahovcev se nadaljuje med polji J od Žepovcev. Pri transformatorju na desni strani zavije pravokotno levo proti Plitvičkemu potoku do vasi Janhova. Tukaj se začne nižinski svet hitro dvigati v gričevje Slovenskih goric. Še pogled nazaj na Apaško polje. Mimo križa pelje pot po kolovozu skozi gozd do zanimive pravokotne jase pod Janhovskim bregom, nato pa zavije čez hrib in se skozi gozd spusti na cesto v dolino reke Ščavnice. Pri opuščenem mlinu gre čez potok in se začne ob gozdu strmo vzpenjati proti naselju Sveta Ana, kamor pride po cesti z V mimo pokopališča.

Sveta Ana na Kremberku (355 m) leži na vrhu grebena, poraslega z vinsko trto in z izredno lepim razgledom na Slovenske gorice, Apaško polje, Kozjak in Pohorje. Zanimivost kraja je podeželska baročna cerkev. Tu blizu je bil pred 100 leti rojen slovenski bibliograf Janko Šlebinger.

Žig PPP št. 14a je shranjen v gostilni Eder (Sveta Ana v Slovenskih goricah št. 16).

Od Gornje Radgone do Svete Ane je bilo pet ur hoje.

SVETA ANA - LENART - ZAVRH
(čas hoje: 4 ure)


PPP se iz Svete Ane se nadaljuje kakšen kilometer po cesti mimo gramoznice na levi strani grebena do križišča, kjer zavije na kolovoz. Od tod pa vodi skozi vasi Ročico, Žice in Žerjavce, ki so značilna razložena naselja. Pot pelje po kolovozu na grebenu do ceste v dolino potoka Velka. Imeni krajev Žice in Ročice sta izpeljani iz nemške besede Schützen (strelci). To spominja na strelske dvorce, ki so branili Slovenske gorice pred Madžari, Turki in Kruci. Omenjene vasi ležijo na višini okoli 300 m, od koder se pohodniku nenehno odpira lep razgled. Zanimivost Slovenskih goric so slatinski vrelci, ki jih je nekoč bilo nad štirideset. Najpomembnejša je bila Sützeva slatina v Zg. Žerjavcih, ki so jo še na prehodu v 20. stoletje polnili in prodajali celo na Dunaj (5 min. oddaljena od PPP na desni strani v dolini). Po ljudskem izročilu je bil blizu tega izvira rudnik soli. Na J (levi) strani grebena še najdemo dva slatinska vrelca v Sp. Žerjavcih. Ob poteh pa nenehno videvamo značilne kapelice in znamenja, ki so raztresena po vseh Slovenskih goricah. Iz Žerjavcev se pot spusti mimo križa s stebri na cesto, po kateri pride do Lenarta.

PPP se nadaljuje po Ptujski cesti do glasbene šole in rahlo v desno navzdol po poti na Kamenšak proti Voličini. Dvesato metrov južno od mostu preko potoka Globovnica zavije pravokotno na desno preko travnikov v Lormanje. Po krajši vaški ulici prispe do znamenja, prečka glavno vaško cesto in se nadaljuje po ulici na nasprotni strani ter prispe na vaško gmajno s slatinskim vrelcem. Ob izviru je postavljeno zanimivo tri metre dolgo kamnito korito iz slovenjegoriškega peščenjaka z napisom "Franz L. Wimber 1797", vendar je zdaj že zaraščeno. Na nasprotni strani gmajne pot prečka reko Pesnico in se obrne levo. Pri hiši nasproti skulptur se skozi sadovnjak vzpne na Goro do Muršakove klučanje, ki je znana iz NOB. Od tod je lep razgled na Lormanje, Šetarovo in Lenart. Od stare domačije se mimo novih hiš kratko usmeri proti Z do ceste, ki se s Strme Gore po položnem pobočju spušča proti J mimo pokopališča v Voličino.

V kraju vidimo cerkev iz 16. stoletja ( slovenjegoriška poznogotska arhitektura), ki je znana predvsem po baročni opremi (vseh pet oltarjev in prižnico je izdelal mariborski kipar Jože Holzinger v 2. polovici 18. stoletja). Naselje se je izoblikovalo okoli cerkvenega trga, ki je ostanek turškega tabora. Nad vasjo je stal grad Štralek. Lep spomenik sredi trga nas spominja na eno izmed središč NOB v Slovenskih goricah.

Iz zanimive Voličine se pot obrne na levo na cesto proti Zavrhu, se pri transformatorski postaji loči od nje in se skozi travnato dolinico in čez pašnik spet povzpne na cesto, se od tod kratko spusti do gozda in se skozenj dvigne na Zavrh (358 m) z jeklenim razglednim stolpom, s katerega je lep razgled na gričevnat slovenjegoriški svet. Zavrhu v čast je general Rudolf Maister-Vojanov zložil več pesmi, ko je tu v zadnjih letih preživljal oddih. Završčani pa so se mu oddolžili s postavitvijo razglednega stolpa in spomenika tik ob njem. Zavrh je danes znan tudi kot sedež kolonije samorastnikov. Žig PPP št. 14b je pri Faniki Krajnc, Zavr 95, druga hiša vzhodno od stolpa.

Od Svete Ane do Zavrha smo hodili štiri ure.

ZAVRH - SVETA TROJICA - NEGOVA
(čas hoje: 5 ur)


PPP gre po grebenu proti V in na križišču poti zavije na desno, pri transformatorju na levi strani pa na levo v gozd, se zunaj njega izogne njivi na levo, gre spet skozi gozd in prispe v majhno dolinico, nato se za hišo vzpne na cesto pri kapelici in zavije na desno proti Gočovskemu Vrhu (če pa pohodnik zavije na cesto desno od hiše, se mora obrniti proti kapelici na levo, a se na križpotju napoti desno), od tod pride v Gočovo ob cesti Lenart-Ptuj, nato pa se po cesti odpravi proti Lenartu in skozi Zgornjo Senarsko do akumulacijskega jezera pri Sveti Trojici, kjer je v gostišču Žaba žig PPP št. 14c.

Ob slikovitem jezeru pelje pot do obnovljene trioglate kapele, kjer zavije navkreber po obnovljenih romarskih stopnicah do izredno lepe baročne cerkve Svete trojice in samostana. V samostanu je na novo urejena knjižnica, ki je vredna ogleda (ključi pri menihih). Na cerkvenem dvorišču raste lipa, ki ima obseg okrog 415 m. Pri Sveti Trojici je pri zdravniku in pisatelju Lojzu Kraigherju pozimi 1910-1911 živel Ivan Cankar in pisal povest Lepa Vida. V kraju je bil rojen tudi pesnik Ivo Brnčič. Kraj je znan kot romarska točka (kvaternice), v preteklosti pa so se tukaj srečevali pisatelji in pesniki začetniki.

PPP teče od Svete Trojice proti S po cesti do gostišča Grič, od tam pa se nadaljuje mimo kamnitega spomenika sv. Janeza iz leta 1849, nato po pešpoti in deloma po asfaltni cesti v zaselek Obrat. Čez greben Obrata se nadaljuje v dolino, nato pa se vzpne in pride po slemenu do znane cerkve Svetih treh kraljev. Cerkev so gradili med leti 1521-1588 in spada med najlepše slovenske poznogotske (oz. renesančne) spomenike. Izmed stare opreme sta najzanimivejša krilni oltar Jezusovega rojstva iz okoli 1570. leta in zlat oltar iz leta 1611. Ob prezbiteriju raste druga največja lipa v Slovenskih goricah (obseg 575 cm), ki je zaščitena kot naravni spomenik. Mežnarija ob cerkvi je nastala istočasno s cerkvijo in je ena najstarejših zidanih kmečkih hiš na Slovenskem. Nasproti cerkve je rojstna hiša s spominsko ploščo znanemu prosvetitelju in gospodarstveniku Dominiku Čolniku (1830-1893). Za ogled notranjosti cerkve je potrebno povprašati pri tej domačiji.

Pot pelje dalje proti JV proti Ločkemu Vrhu (ogled 57 gomil v Trotkovi). V kraju je bil rojen znan slovenski planinec Fran Kocbek (1863 - 1930). Bil je učitelj in je služboval v Žalcu in Gornjem Gradu. Ustanovil je savinjsko podružnico Slovenskega planinskega društva, organiziral planinske postojanke in pisal o planinstvu. Rojstna hiša je bila porušena, na njenem mestu je spominska plošča v njegovo čast.

Iz vasi teče pot proti Negovi, vseskozi po kolovozih po gozdu in sadovnjakih, in nazadnje po cesti mimo pokopališča v Negovi prispe v samo vas, kjer je v gostišču pri cerkvi žig PPP št. 15.

Značilnost Negove je grad, ki je bil zgrajen kot obmejna trdnjava proti ogrskim vpadom. Današnjo obliko je dobil v 17. stoletju. Zanimiva grajska arhitektura nam razkriva prepletanje poznogotskih in renesančnih elementov. V okolici Negove je več arheoloških najdišč iz ilirske in rimske dobe. Najznamenitejše so halštatske negovske čelade z venetskimi napisi. V novejšem času je Negovo zaznamoval Ivan Kramberger, bolj znan kot "dober človek iz Negove". Njegova hiša stoji ob Negovskem jezeru.

Od Zavrha do Negove smo hodili pet ur.

NEGOVA - CERKVENJAK - SVETI JURIJ
(čas hoje: 4 ure)


PPP se iz Negove spusti dobre 3 km po cesti mimo domačij do Negovskega jezera. Jezero leži med gozdovi in spominja na nekdanjo slovenskogoriško ribogojništvo (okrog Negove je bilo 14 ribnikov). Značilnost jezera so beli lokvanji, ki pa jih obiskovalci vedno bolj uničujejo. Okrog jezera je speljanih več pešpoti lokalnega značaja (Vajncarska in druge). Od križišča za Ivanjski Vrh se pot vzpne po asfaltni cesti na sam vršni del kraja in se od tam nadaljuje proti Cerkvenjaku.

Cerkvenjak je slikovito naselje, ki leži na lepem razglednem grebenu. Tukaj se začenjajo tudi Prlekija in njene značilne vinske gorice s svojevrstnimi lesenimi viničarijami in kletmi. Okolica Cerkvenjaka je bila gosto naseljena že v pradavnini, kar dokazujejo bogata arheološka najdišča. Kraj je dobil ime po cerkvi, ki se prvič omenja leta 1299. Sedanja cerkvena stavba je bila grajena med leti 1516 in 1546 in spada v slovenskogoriško poznogotsko arhitekturno skupino. V kraju je bogata gostinska ponudba.

Iz Cerkvenjaka vodi pot proti V in se spusti v Kadrence ter se od tam vzpne na Peščeni Vrh. Od tod poteka vzporedno s cesto po Kraljevski dolini mimo izropanega rimskega grobišča do slikovitega Blaguškega jezera. Od jezera je pot speljana najkrajše skozi gozdove in čez polja do Svetega Jurija ob Ščavnici (bivši Videm ob Ščavnici). V gostilni na trgu v središču naselja je žig PPP št. 16.

Sveti Jurij je gručasto naselje, krajevno središče, razvito okoli župne cerkve svetega Jurija, po kateri je kraj dobil tudi svoje ime. Cerkev je bila sezidana v letu 1923, vendar je bila kasneje večkrat prezidana. V vasi je razmeščenih več lesenih plastik, izdelkov lokalne kiparske kolonije folklorno-naivne smeri.

Iz Negove do Svetega Jurija smo potrebovali štiri ure.

SVETI JURIJ - STARA GORA - GOMILA
(čas hoje: 3 ure)


PPP se od Svetega Jurija vrne do Blaguškega jezera, kjer zavije na levo. Gre skozi Brezje do Sovjaka in se usmeri na levo strmo navzgor proti Stari Gori. Velika baročna cerkev v Stari Gori, posvečena Svetemu duhu, je bila zgrajena med leti 1674 in 1697. V bivši osnovni šoli je muzejsko urejena etnološka zbirka kmečkega orodja. Nedaleč vstran od turističnoinformacijske pisarne stoji nov mlin na veter, mimo katerega teče tudi PPP najprej v blagem spustu proti Terbegovcem in naprej proti J skozi Grabšince proti Gomili. Gomila je najvišji vrh Slovenskih goric (351 m) in je tudi kontrolna točka razširjene Slovenske planinske poti. Z razglednega stolpa, ki je bil v preteklosti lesen, po padcu železne zavese pa je bil namesto starega stolpa postavljen kovinski obmejni stražni stolp z madžarske meje, je ob lepem vremenu razgled po Slovenskih goricah, preko Ptujskega polja in Haloz do Boča, Donačke gore, Pohorja, Jeruzalema na V in proti J do Ivanjščice na hrvaški strani. V bližnji okolici se po gričih lepo vidijo farne cerkvice, ki so se nekatere opazile že prej. Nedaleč od Gomile v Sakušaku je bil leta 1862 rojen izumitelj in tehnični genij Janez Puh. Žig PPP št. 17 je shranjen na domačiji v neposredni bližini stolpa.

Iz Svetega Jurija do Gomile smo hodili tri ure.

GOMILA - MALA NEDELJA - CEZANJEVCI
(čas hoje: 3 ure)


PPP se z Gomile spusti po asfaltirani cesti do prvega križišča, kjer jo smerna tabla usmeri desno proti Moravcem, kjer je termalno kopališče, v katerem je tudi možno kampirati. Po petsto metrih hoje je spet križišče, v katerem se pot obrne v Malo Nedeljo in gre ves čas med vikendi in zidanicami. Prispe do središča vasi, imenovano Pürga. Mala Nedelja je manjša vas. Pomembna je iz časov narodnega preporoda (leto 1867). V kraju je po letu 1836 deloval Anton Krempl, narodni buditelj, cerkveni pisec in zgodovinar. Žig PPP št. 18 je v gostilni Zadravec.

Pot gre od gostilne proti stari šoli in v križišču za njo zavije desno proti Kuršincem, se nadaljuje skozi Radoslavce in Vogričevce, pri vaški kapeli v Branoslavcih pa zavije na desno proti Cezanjevcem. Levo med polji stoji samotna zgradba. To je Ribičev mlin, pri katerem je spomenik 25 ustreljenim talcem NOB.

V gostilni Lipovec v središču Cezanjevcev hranijo žig PPP št. 19.

Z Gomile do Cezanjevcev smo hodili tri ure.

CEZANJEVCI - ŽEROVINCI - JERUZALEM
(čas hoje: 2 uri)


PPP se iz Cezanjevcev nadaljuje proti Ljutomeru. Pri kapelici jo markacije usmerijo desno proti Kamenščaku. Dviga se strmo in po petsto metrih je v križižču, kjer jo smerokaz usmeri proti Žerovincem. Po blagem spustu je na začetku Mekotnjaka. Cesta, po kateri pot ves čas pelje, se še dviga, nato se spusti in po slabem kilometru prečka železniško progo, nato pa še cesto Ljutomer-Ormož. V bližini križišča je spomenik, postavljen v spomin braniteljem Slovenije leta 1991. Kažipot jo usmeri proti Žerovincem in Radomerščaku. Ves čas se rahlo vzpenja, zapusti Žerovince in Radomerščak in pride v Cerovec. Kmalu je pri rojstni hiši pesnika, zagovornika ilirizma Stanka Vraza. V bližini je križiš;če. Desno se cesta spušča v Ivanjkovce, PPP pa zavije levo in se usmeri proti Jeruzalemu, ki je viden na drugem bregu. Od tod naprej sta do Jeruzalema dve možnosti: po tristo metrih po markacijah Ormoške planinske poti po bližnjici naravnost na Jeruzalem, PPP pa se še kratko spusti do glavne ceste, kjer zavije levo in po petdesetih metrih desno na strmo stransko cesto. Po približno enem kilometru je pri gostišču Taverna. Usmeri se na levo in po slabih dveh kilometrih je na Jeruzalemu.

Jeruzalem (338 m) je naselje v Ljutomersko-Ormoških goricah, strnjeno okoli cerkve vrh griča. Zaradi zelo ugodnih podnebnih in talnih razmer dobro uspevata trta (30 % površin z vinogradi) in sadno drevje. Je ena najpomembnejših turističnih točk v Slovenskih goricah. Sredi naselja stoji Marijina cerkev iz leta 1652, ob njej pa bogat botanični vrt. Pri cerkvi je lokalna turistična pisarna, v kateri hranijo žig PPP št. 20.

Iz Cezanjevcev do Jeruzalema smo potrebovali dve uri hoje.

JERUZALEM - ŽELEZNE DVERI - LJUTOMER - VERŽEJ
(čas hoje: 3 ure 30 minut)


PPP od Jeruzalema sledi asfaltirani cesti proti Ljutomeru (6 km). Po dveh kilometrih je v Železnih Dverih. Pohodnik se lahko ustavi v delavnici Milana Belca. Njegova posebnost so unikatni izdelki (glina, les) z motivi iz Slovenskih goric. Postrežejo tudi s pristnim domačim vinom, tu pa je tudi žig PPP št. 21. Zanimivost Železnih Dveri je tudi mogočna zgradba s staro zidanico, nekoč last admontskega samostana. Do nje je še nekaj sto metrov.

Pot pelje po cesti, pri športnem igrišču, ki je sto metrov niže, pa zavije na kolovoz. Sledi deset minut prijetne hoje po gozdu, nato pa spet asfaltirana cesta. Z nje je lep pogled na ljutomerske ribnike. Pot se usmeri na levo in je po nekaj minutah na glavni cesti Ljutomer- Ormož. Od tod naprej sta dve možnosti: po prečkanju ceste po ozki vzpenjajoči se poti do novega dela Ljutomera Jurševke ter med hišami do Starega trga in malo niže do hotela Jeruzalem; druga možnost do Ljutomera je po glavni cesti en kilometer. V hotelu sta žiga PPP št. 22 in št. 23.

PPP vodi z Glavnega in Miklošičevega trga proti tovarni Konus, kjer zavije desno. Preko mostička pride v Mestni park (Sršenov log) z zaščitenimi stoletnimi hrasti. V parku stoji spomenik prvemu slovenskemu taboru (9. avgusta 1868). V bližini parka sta rekreacijski center z bazenom in hipodrom, kjer so nekajkrat na leto kasaške dirke. Iz parka pa pot pelje mimo zdravstvenega doma na glavno cesto in po njej proti Murski Soboti. Takoj za mostom stoji na levi hiša, kjer je živel in delal pesnik Cvetko Golar. Pot gre skozi industrijski del Ljutomera, prečka železniško progo in prispe do železniške postaje. Pri servisu vozil zapusti glavno cesto in zavije desno v Babince. Nadaljuje se med polji in po dveh kilometrih je v Babincih. Pri vaški kapeli zavije na levo in takoj zatem pri gasilskem domu na desno na makadamsko cesto. Po enem kilometru pripelje v Šalince. V križišču zavije na desno v Krištance in Grlavo. Gre mimo gasilskega doma, športnega igrišča, zadružnega doma in že je pri prehodu čez železniško progo, kjer je meja med Krištanci in Grlavo. Na levi je domačija, ki ima vgrajeno spominsko ploščo. To je znana Prelogova domačija, kjer je od leta 1942 delovala partizanska postojanka Pri treh mladenkah. Leta 1945 so kozaki hišo zažgali. V plamenih sta umrla tudi gospodar in gospodinja.

Iz Grlave pot pripelje v Banovce. Smerna tabla v križišču opozarja na termalno kopališče, PPP pa se usmeri na levo proti Veržeju, kjer je po kilometru in pol vijugaste ceste. Veržej je kot naselje še posebej zanimiv zaradi svojevrstne preteklosti. Zaradi bližnje meje z Ogrsko je imel posebno vlogo. Tu je vozil brod čez Muro, ki so ga morali Veržejci stalno stražiti in braniti. Cesar Ferdinand je leta 1555 naselil tukaj srbske uskoke, da bi se borili proti Turkom. Leta 1605 so Turki vas požgali. Iz bojev s Turki in Kruci se je še do danes med ljudstvom ohranil spomin na Štefana Ropošo. O njem in dogodivščinah v Veržeju je pesnik Manko Golar napisal knjigo Okrogle o Veržencih.

Veržej je dal poleg Slavka Osterca še eno veliko ime. To je dr. Fran Kovačič - zgodovinar in borec za našo severno mejo in priključitev Prekmurja k Sloveniji na mirovnih pogajanjih v Parizu leta 1918. Veržej je znan tudi po zaščitenih narcisah, ki maja prekrijejo travnike vzhodno od kraja. Žal malomaren odnos ljudi do te zaščitene cvetlice grozi, da bo izginila z veržejskih travnikov.

Pot gre po cesti mimo trgovine Narcisa do gostišča Kasač, kjer zavije na desno proti naslednji točki poti. V lepo urejenem parku na levi stoji spomenik skladatelju Slavku Ostercu (1895 - 1941), začetniku moderne glasbe. Njegova rojstna hiša je čez cesto. V spomin na skladatelja se vsako leto prireja koncert Osterčev večer.

Po tristo metrih je pot pri gostilni Bobnjar, kjer je žig PPP št. 24. Nedaleč od gostilne, mimo nogometnega igrišča, je znan Babičev mlin, še edini delujoč mlin na Muri. Ogleda te znamenitosti pohodnik ne sme zamuditi.

Od Jeruzalema do Veržeja smo hodili tri ure in pol.

VERŽEJ - BELTINCI - VELIKA POLANA
(čas hoje: 4 ure)


PPP pelje po asfaltni cesti iz Veržeja proti Murski Soboti in je že po dobrih desetih minutah na mostu čez reko Muro. Samo čez most je treba in je že spet v Prekmurju, v predelu, ki se imenuje Dolinsko. Prvo naselje tostran Mure, kamor pride pot, je Dokležovje. Od mostu do začetka vasi je hoje morda malo več kot iz Veržeja do mostu. Pot ne gre v vas, ampak že pri prvih hišah, v križišču, zavije na desno na cesto proti Ižakovcem, vendar le čez železniški nasip, za katerim se usmeri na kolovoz na levo, ki pelje med njivami proti SV do Beltincev, se za naseljem obrne na kolovoz proti V in pri gozdičku zavije levo v park z igrišči in ribnikom, nato pa mimo gradu in cerkve do potoka Črnec in ob njem po pešpoti do domačije Baligačevih.

Beltinci, naselje z 2.000 prebivalci, središče ravninskega Dolinskega, ob potoku Črnec, se je razvilo okrog srednjeveškega gradu. Lepo urejeno naselje danes slovi kot obrtno središče s porajajočo se industrijo. Bogato folklorno izročilo negujejo plesalci ljudskih plesov. V nekdanjem velikem parku okrog baročnega gradu iz 17. stoletja so ohranjene skupine redkih dreves, baročna cerkev iz leta 1742 pa je prezidana po italijanskih vzorih s posnetkom beneškega stebra in vodnjaka.

V Beltincih se na domačiji Baligačevih v ulici Na kamni 6 dobi žig PPP št. 25. Domačija Baligačevih, kjer je bil doma Mirko Baligač-Dimek, znan prekmurski planinec (pred leti je utonil v Muri), pohodnika vedno sprejme prijazno.

Od domačije Baligačevih gre pot na osrednjo beltinsko ulico (cesta Murska Sobota- Lendava), zavije na levo proti Murski Soboti, v križišču s slaščičarno in gostilno zavije na desno in pride po kratki ulici do ceste Beltinci-Gančani. Vodi mimo gojišča fazanov do spomenika na mestu, kjer je 18. oktobra 1941 padel narodni heroj Štefan Kovač-Marko. Manjša plošča opozarja, da se tu začne transverzala kurirjev in vezistov NOB Slovenije.

Takoj za spomenikom, na drugi strani jarka, pot zavije na desno na kolovoz in gre po njej ves čas naravnost proti V, največ med njivami, tu in tam mimo redkega drevja in posek, v Lipo, še naprej po cesti proti vasi Gomilici, pred njo prečka asfaltno cesto Črenšovci-Turnišče, gre skozi vas in dalje proti Veliki Polani. Ni druge poti, treba je iti po cesti. Toda cesta je speljana med lepo obdelanimi njivami in skozi gozdiček, ob njej so na obeh straneh ponekod kolovozi in pešpoti.

V Veliki Polani je na domačiji pisatelja Miška Kranjca urejen muzej, kjer je žig PPP št. 26 (sprememba!). 

Iz Veržeja do Velike Polane smo potrebovali štiri ure.

V ta močvirnat del Pomurja so se in se še danes vračajo štorklje. Svoja gnezda so si zgradile na električnih drogovih ali pa na dimnikih.  In prav zaradi tega je Evropska fundacija Evronatur v letu 1999 Veliko in Malo Polano razglasila za evropsko vas štorkelj. Velika Polana je rojstni kraj pisatelja Miška Kranjca (1908-1983), ki ga literarni zgodovinarji uvrščajo med predstavnike socialnega realizma.

VELIKA POLANA - LENDAVA
(čas hoje: 2 uri 30 minut)


PPP vodi naprej po cesti mimo spomenika padlim v letih 1941-1945 in župnijske cerkve Srca Jezusovega proti Mali Polani. V prvem križišču zavije na desno in gre mimo kapelice do hišne številke 80. Nekaj korakov naprej zavije pri križnem znamenju v vaško ulico na levi in pozneje pelje med njivami in travniki ter redkim drevjem. Ko pride do gozda, se nadaljuje po kolovozu, ki se pridruži potoku Črnec. Tako pride do lovskega doma, od Velike Polane oddaljenega petinštirideset minut.

Če pohodnik zavije prek mostu, si lahko ogleda Copekov mlin, ki je etnografski spomenik. Nato se vrne do lovskega doma.
Pot se nadaljuje po levem bregu Črnca, nato preko lesenega mostu na Črnem potoku, se obrne levo do potoka Ledava in gre ob nasipu in po njem naravnost proti Lendavi. Od tod je ob lepem vremenu lep pogled na lendavski grad in gorice.

Pot se nadaljuje ob potoku Ledava pod avtocesto do Lendave. Pri mostu prečka cesto in se nadaljuje ob nogometnem igrišču do hotela Lipa zdravilišča Terme Lendava, kjer v recepciji hranijo žig PPP št. 27.

Iz Velike Polane do Lendave smo hodili dve uri in pol .


LENDAVA - LENDAVSKE GORICE - TURNIŠČE
(čas hoje: 6 ur)


LENDAVA

Lendava je najvzhodnejše mesto v Sloveniji. Leži pod jugozahodnimi obronki Lendavskih goric, tik ob meji z Madžarsko. Prebivalstvo je mešano, napisi, šolstvo in javne službe so dvojezični. Starejši del naselja je na nizki terasi  nad nekdanjim poplavnim območjem, po1945. letu oz. regulacijah se je razširilo čez suhe struge in se raztegnilo na sever do Dolge vasi in na vzhod do Čentibe; industrijski objekti so zrasli na jugu. Mestno rast je močno pospešil nastanek petrokemične industrije v 60. letih 20. st. V okolici so manjše količine nafte in plina. Pomembne so še kovinskopredelovalna,  elektropredelovalna in farmacevtska industrija, ter storitvene dejavnosti in gradbeništvo.  Mesto je staro tržišče za kmetijske pridelke in vino iz Lendavskih in Dolgovaških goric. Ob potoku Ledava se po 1983. letu razvija naravno zdravilišče z mineralno hipertermalno vodo, v kateri je veliko parafina. Zdravijo predvsem revmatična obolenja.

Preteklost

Rimljani so imeli na tem prostoru, po katerem je tekla cesta Poetovio-Savaria (današnji Sombotel na Madžarskem), vojaško postojanko Halicanum. Leta 853 naj bi tu (v kraju Lindolves) posvetili cerkev, zanesljivo pa se po reki imenovani kraj Lindva navaja 1192. leta, ko je posest, ki je obsegala skoraj celotno jugovzhodno Prekmurje , kupila rodovina Hoholtov, ki se je sredi 14. st. preimenovala v Banffije. Lendava je postala trg v 14. st., župnija se omenja 1334. Leta 1644 so Banffije zamenjali knezi Eszterhazy, večino 17. st. je bilo območje pod ogrsko in turško vojno oblastjo. Naselje je prizadelo več potresov in 1838. leta veliki požar. Leta 1867 je postalo mesto in sedež okraja. Evangeličansko cerkveno občino so ustanovili 1902. leta; do druge svetovne vojne je bila tu močna judovska občina.

Kulturna dediščina

Grad je stal nad Lendavo že v 12. st., o čemer naj bi pričale freske v grajski kapelici. Sedanji dvorec je dal po odhodu Turkov med 1712 in 1717 postaviti knez Esterhazy v obliki črke L (v čast takratnemu cesarju Leopoldu), v posesti rodovine je ostal do 1945. leta. Stavbo so v 19. st. temeljito predelali; značilni so visoki zunanji oporniki in vrh dvonadstropne gradnje slikovita mansardna streha. Danes sta v gradu galerija in muzej. V galerijski zbirki se hrani likovna dediščina lendavskih umetnikov ter zbirka umetnin, nastalih v okviru tradicionalnih mednarodnih kolonij. V muzejski zbirki je na ogled stalna arheološka, zgodovinska in etnološka razstava ter spominska soba najznamenitejšega lendavskega kiparja Györgya Zale.
Župnijska cerkev sv. Katarine ima stare prednice, prava je stala domnevno že v času kneza Pribine (9. st.); današnja je veliko enoladijsko svetišče iz 1751. leta s polkrožnim prezbiterijem. Zvonik stoji pred glavnim vhodom na ulični strani. Slika veličastnega glavnega oltarja prikazuje sveto Katarino Aleksandrijsko, ki je delo italijanskega slikarja Felixa Barazuttija iz leta 1888.
Evangeličanska cerkev je bila zgrajena leta 1934. Oltarska slika je delo lendavskega slikarja Ludvika (Lajcsija) Pandurja.
Gledališka in koncertna dvorana oziroma kulturni dom je delo snega najvidnejših madžarskih arhitektov Imreja Makovcza. Urejena okolica, mestni park v neposredni bližini in čudovit pogled na grad še poudarjajo prijetnost ambijenta.
Sinagoga je bila zgrajena 1866 in je vlogo molilnice opravljala do leta 1944. Danes je to prireditveni prostor. V Dolgi vasi, ki je nadaljevanje mesta, je največje judovsko pokopališče v Sloveniji.

PPP se od hotela nadaljuje proti V preko mostu na Ledavi. V križišču pri Supermarketu TUŠ prečka cesto Lendava-Pince, po nekaj korakih pri gostilni Lovski dom zavije na desno pod obronke vinogradov, ki se prikažejo z vso svojo lepoto, in vodi vse do križišča, naprej pa na desno. Po 150 m zavije ostro na levo v manjši klanec in se nadaljuje do zravnave. Tukaj se spet obrne na desno v ozek, kratek klanec in med vinogradi prispe do vrha hriba. Od tod je lep pogled na ravninski del do Mure in še naprej do Kalnika, Ivanjščice, Ravne gore na Hrvaškem ter Boča in Pohorja, celo do vrhov Alp. Po slemenu se pot rahlo vzpenja mimo kleti Miška Kranjca do piramide na najvišji točki Lendavskih goric, 327 m. Od nje se spušča proti Lendavi.
Spotoma si pohodnik lahko ogleda kapelico Svete trojice (med leti 1727/1728 jo je postavila družina Gludovácz), kjer je v stekleni krsti shranjena mumija vojščaka Mihaela Hadika, ki je bil, kakor pravi legenda, za časa turških vpadov (1603) poveljnik grajske straže in je padel v bojih s Turki med obrambo Lendave. Od kapelice se odpira slikovit pogled na mesto in grad.
Pred župnijsko cerkvijo sv. Katarine (1751) pot zavije desno po asfaltu do gradu, levo pa v središče Lendave. PPP se pod cerkvijo nadaljuje na desno po glavni cesti, teče skozi stari del mesta v Dolgo vas. V križišču v Dolgi vasi zavije proti Dobrovniku. Vodi po cesti, ki je speljana vijugasto po ravnini, prečka avtocesto in se nadaljuje po cesti do Mostja, kjer pri hiši št. 53 zavije levo proti Banuti. Pot gre skozi prijazno vasico Banuta in nad avtocesto v gozdni kompleks Črni log.
Črnem logu posebno podobo in ime dajejo črne jelše (Alnus glutinosa). To je redek ekosistem in eden največjih sestojev jelš v srednji Evropi. Je življenjski prostor ogroženih živalskih vrst. Od tod pohodnik lahko obišče  romarsko mesto Marijino drevo v Črnem Logu, ki daje kraju poseben pečat in privablja vedno več obiskovalcev. Spotoma si pohodnik lahko ogleda tudi Polanski log, sredi katerega je logarnica z lepo urejenim počivališčem pod mogočnimi zaščitenimi hrasti.
PPP pelje ravno po gozdni cesti, prečka most čez Ledavo in nadaljuje skozi Cimerov gozd, zavije pod avtocesto na levo in teče ob njej do potoka Kopanje (Črni potok). Prečka most, zavije na desno in pelje do asfaltne ceste, nato gre skozi Nedelico proti Turnišču. V gostilni Škorpijon v središču Turnišča se dobi žig PPP št. 28.

Turnišče je bilo nekdaj svobodno mesto z bogato cehovsko tradicijo. Župnijska cerkev Marije pod logom iz 13. stoletja ima romanski vzhodni del, v 14. stoletju pa je bila gotsko prezidana in poslikana s freskami Janeza Aquille. Cerkev je v dveh stilih, v gotskem in romanskem, kar ji daje še posebno zgodovinsko vrednost. Na zgodovino tega kraja je močno vplival razvoj čevljarske, kovaške in krojaške obrti. Danes ima Turnišče 1.300 prebivalcev, od industrije pa tovarno čevljev Planika Turnišče. Čevljarski muzej je bil postavljen 1979 leta v pravi prekmusrski hiši, pokrit s slamo.

Iz Lendave do Turnišča smo hodili šest ur.

TURNIŠČE - DOBROVNIK - BUKOVNIŠKO JEZERO - BOGOJINA
(čas hoje: 4 ure 30 minut)


PPP se od gostilne Škorpijon vrača približno petsto metrov,  zavije v ulico na levo (markacija!) in popelje čez več mostov preko potokov in kanalov do Dobrovnika.

Dobrovnik je tipična panonska vas ob regionalni cesti Murska Sobota-Lendava. Za kraj so značilne široke ulice, v središču je tržni prostor, kjer stoji cerkev sv. Jakoba, od daleč prepoznaven po značilnem zvoniku. Notranjost cerkve je okrašena s slikami domačega slikarja Lajčija Pandurja.  Dobrovnik je za Lendavo drugo največje dvojezično naselje v Prekmurju. Za kraj je značilno malo gospodarstvo in samozaposlitve.

V središču vasi se pot pridruži glavni cesti proti Murski Soboti in pelje proti Z. Na koncu vasi zavije na desno in po asfaltni cesti pripelje do informacijske brunarice pri Bukovniškem jezeru, kjer je na steni žig PPP št. 29.

PPP se nadaljuje do jezerskega nasipa, kjer je bila 22.10.1967 odprta Pomurska planinska pot.

Bukovniško jezero je umetno, akumulacijsko jezero. Nastalo je z zajezitvijo potoka Bukovnica. Kot vsa podobna jezera na Goričkem, je bilo prvotno namenjeno blaženju visokega vala pomladnih voda in morebitnemu namakanju polj, kar pa se ni nikoli uresničilo. Jezero se skriva v dolini med bukovimi gozdovi, med katere se je zajedlo kot človeška dlan. Nad jezerom se v gozdu skriva kapelica Sv. Vida, ki bdi nad Vidovim izvirom vode s posebno močjo. Povprečna globina jezera je okrog 2 metra, ponekod je jezero globoko tudi do 5 metrov. Ima površino približno 8 ha. Jezero obdaja gozd, ki nudi obiskovalcem prijetno senco in poleg ribolova tudi možnost za počitek, sprehode, kampiranje, piknike ter veliko gobarskih užitkov.
V gozdu ob Bukovniškem jezeru,  v okolici kapele Svetega Vida in Vidovega izvira so radiestezisti in bioenergetiki našli številne energetske točke blagodejnega in zdravilnega sevanja zemlje, ki izboljšajo počutje in zdravje ljudi. Najdenih energetskih točk je prek 50, izmerjenih in označenih pa 26.

Od kapelice se pot dokaj strmo vzpne do prvih kleti v Strehovskih goricah. Nekatere med njimi so še lesene, krite s slamo in pobarvane značilno rdeče-belo. Žal je takih vse manj, zato pa se množijo velike vinske kleti oz. počitniške hiše, ki zelo spreminjajo nekdanjo podobo vinogradov.

Z vrha (251 m) je ob jasnem vremenu lep razgled po večjem delu ravenskega dela Prekmurja, ki se konča prav ob vznožju Strehovskih goric. Od vznožja pelje pot po cesti med goricami in kletmi (markacije so na električnih drogovih) po južnem pobočju v grapo in nato mimo zadnjih kleti, prečka cesto in se po Z pobočju znova spusti v gozd. Od tod pelje spet navkreber, v Filovski gaj, kjer je še več lepo ohranjenih starih "cimpranih" kleti in med njimi nova kapelica, ki sta jo zgradila zakonca Gutman in jo dala posvetiti Mariji kraljici družine.

Pot teče nekaj časa med filovskimi kletmi, nato pripelje na vaško cesto in po tej do ceste Murska Sobota-Lendava.

Vas Filovci je znana po lončarjih, ki izdelujejo t.i. črno keramiko. Pomurska planinska pot ni speljana skozi vas, vendar popotniku priporočamo, da stopi v vas do katerega izmed lončarjev, ki mu bo pokazal, kako iz gline oblikuje razne izdelke od pujtric in vrčev do velikih vaz. Izdelki dobijo črno barvo zaradi tega, ker se pečejo v pečeh, ki jih kurijo z borovimi drvmi.

Markacija na telefonskem drogu ob cesti opozarja na PPP, puščica pa kaže v breg, imenovan Filovski vrij (vrh). Vrh je zasajen s trto, po njem pa pelje asfaltirana cesta, ob kateri so nanizani kleti in vikendi. Pot se nekaj časa drži ceste, nato pa zavije v gozd, nekaj časa pelje ob njem, nekaj časa po njem, dalje pa mimo samotne domačije do ceste, ki vodi v Bukovnico. Po cesti gre proti J proti Bogojini, od koder se že vidi značilen okrogel zvonik znamenite Plečnikove cerkve Kristusovega vnebohoda. Arhitekt Jože Plečnik je na svojevrsten način ob uporabi domačih in tujih materialov zasnoval mogočno cerkev in v novi del vključil staro srednjeveško cerkev. Notranjščina je zelo razgibana, posebno so zanimivi leseni stropi, okrašeni z domačo keramiko. Zvonik hkrati služi kot razgledni stolp. Žig PPP št. 30 je shranjen na vratih veroučne učilnice v neposredni bližini cerkve oz. farovža.

Pot od Turnišča do Bogojine traja štiri ure in pol.

BOGOJINA - JELOVŠKOV BREG - MORAVSKE TOPLICE - MURSKA SOBOTA
(čas hoje: 4 ure 30 minut)


PPP vodi od cerkve proti Z proti pokopališču in naprej proti S do mostu in čezenj ter se skozi gozd povzpne do prvih hiš v Vučji Gomili, kjer prečka vaško cesto in se skozi gozdiček spusti v dolinico, nato pa se čez travnike in mimo njiv dvigne v nasprotni hrib. Pri samotni hiši Romov jo markacija napoti navkreber najprej v mešani gozd, nato pa v macesnovega, ki je v Prekmurju redkost, in nato do Jelovškovega brega.

Od tod je lep razgled po celotnem Ravenskem, zvečer pa na luči v turistično vedno bolj zanimivih Moravskih Toplicah. Pot teče najprej J skozi vinograde, nato pa Z v gozd, prečka potok in dvorišče kmečke domačije, ki je že v Moravskih Toplicah, se vije med njivami do prvih hiš Moravskih Toplic. Nekaj časa je zvesta cesti, pozneje pa steče po bližnjici do središča vasi. V termalnem zdravilišču, ki je znano po zdravilni vodi za revmatične bolezni, hranijo v recepciji hotela Termal žig PPP št. 31 in tudi vpisno knjigo.

Iz zdravilišča se pot vrne na glavno cesto in pelje po njej proti Murski Soboti do mostu. Potem, ko ga prečka, gre naprej kakih dvajset metrov in nato zavije na levo na gozdno pot ob Z robu zdravilišča. Ob markacijah se zvija skozi gozd proti JZ, nato po travnikih in ob njivah do Noršincev in po asfaltni cesti skozi vas do Murske Sobote.

V križišču ob bencinski črpalki prispe na cesto Murska Sobota - Moravske Toplice - Lendava, od koder je do središča Murske Sobote dvajset minut hoje.

Markirana pot pa vodi po njej čez železniški prelaz in Lendavski ulici proti središču mesta, se pred mostom čez Ledavo usmeri po ulici na desno, teče ob strugi Ledave do mostu ob letnem kopališču, kjer smo se pred dnevi, na začetku poti, napotili naravnost proti S, zdaj pa gremo levo, mimo kopališča, nato mimo soboškega gradu in skozi park s Spomenikom zmage do hotela Diana, kjer hranijo v recepciji zadnji žig PPP, žig št. 32.

Od Bogojine do Murske Sobote, kjer se pot zaključi, smo potrebovali štiri ure in pol hoje.

Obiskovalec, ki pa želi spoznati pokrajino ob Muri podrobneje, se bo k nam še vračal, saj bo našel še druge prijetne kotičke in zanimivosti, ki jih speljana pot ni mogla zajeti.

Za več o Pomurski planinski poti - VIA POMURJE ...... klikni tukaj .... oz. tukaj.

PA VELIKO PLANINSKIH UŽITKOV NA POMURSKI PLANINSKI POTI!

Fotografije
 
Hitri dostop
 
Lebar, spletno oblikovanje Igor Lebar s.p.
Planinsko društvo Lendava
Planinsko društvo Lendava Izdelava: Lebar, spletno oblikovanje Igor Lebar s.p. Planinsko društvo Lendava