Planinsko društvo Lendava Domov Email Kontakt Planinsko društvo Lendava
Planinsko društvo Lendava
Planinsko društvo Lendava
Get the Flash Player to see this rotator.
Planinsko društvo Lendava
Planinsko društvo Lendava Domov Aktualno Plan Pomurska planinska pot O Lendavi Kolesarjenje Povezave Planinsko društvo Lendava

Odlomek iz romana STRICI SO MI POVEDALI

Mankica je hotela ravno pogledati na kolnik. Je pa vrt bil zagrajen z visokim rakitovim plotom, po vrhu še pokrit s pazderjem. Vratca pa so tudi bila lesena in visoka.

Ko je mlinar odprl ta vratca, sta z Mankico zadela drug ob drugega, pobegniti ni bilo več mogoče, pa sta se za čas gledala, dokler se ni mlinar, kar se le da toplo, a tudi žalostno nasmehnil in dejal: »Mankica si, Mankina Mankica ti pravijo . . . joj, kako si že velika . . . in kako lušna.«

Mankica ga je, ker ni več mogla pobegniti, nekaj časa gledala, nato pa dejala: »Vi ste mlinar.« Če bi bila le količkaj starejša, bi se lahko bila sama sebi čudila, kako v tem trenutku same nepričakovanosti v njenem srcu ni bilo več nikakega odpora do mlinarja, očeta, očima, ali kakor vse so ga že imenovali. Zazdel se ji je celo prikupen starejši možak z mustači, kakršne so nosili njeni strici, vobče pa vsi starejši ali vsaj že poročeni moški v vasi.  V rokah je držal cekar, napolnjen in ga nekako odprl pred njo. Rekel je:

»Marelice ti prinašam... jih imaš rada?«

Bežno je nekako z enim očesom pogledala v cekar in rekla: »Lepe so.« Bile so zares lepo rumene, le ob pecljih rožno nadahnjene.

»In dobre,« je dodal on. »Na, pokusi jih.« Ker pa le ni posegla po njih, ji jih je, kolikor je roka ošepila, dal, da je morala zavihati predpasniček. Še jih ji je nekaj dodal, nato pa rekel: »Zakaj te z mamo ni nič k meni?« Ko ni takoj odgovorila, je sam nadaljeval: »Vsak dan te čakam, pogledujem po poteh, če moja Mankica prihaja.« Zares je rekel ,moja`, kar jo je presenetilo in vznemirilo.

»Saj vendar nisem vaša,« se je uprla, vendar ne sirovo. »Nisi, nisi,« je ponovil zatrjujoče. »In škoda, da nisi. Ampak k meni boš vseeno prišla? Na Muro. Boš videla, kako lepo je. Kadar v sobici, kjer spim, gledam skoz okence po Muri navzgor, se mi zdi, da se peljem kam daleč po svetu, v daljne, tuje kraje, nekam na kraj sveta. Nad Muro letajo ribiči - veš, to so take ptice, ki se hranijo samo z ribami, sivkasto beli so,  z ostrimi perutmi. Sem pa slišal, da pri morju živijo taki, le da od teh precej večji, in tam jim pravijo galebi. - In potem - priletijo čaplje, posedejo na prod na drugi strani Mure in gledajo v vodo, potem pa šavsnejo po kakšni večji ribi, ker tudi te se hranijo le z ribami.

Ob večerih, posebej še jeseni, a tudi pozimi, dokler Mura ne zamrzne, se spreletavajo nad strugo divje race pa tudi divje gosi, a še druge ptice, ki se drže ob vodah. Spomladi in poleti pa nam ves dan grulijo po drevju divji golobi in grlice. Spomladi nam prepevajo kosi in slavci in še druge ptice. Ko spomladi vse zacvete - joj, to bi morala videti. In videti bi morala lepa jutra, ko sonce vzhaja. Pa spet pomladne povodnji bi morala videti, ko se voda razlije tako daleč, kakor ti nese oko, samo s čolni se tedaj vozimo... kot po morju. Pravijo, da je morje široko. Potem pa spet lovimo ribe, kakršne že pač hočemo jesti. - Poleti pa se včasih zapodijo črni ali žarjavi oblaki po nebu, strele švigajo na vse strani, treska, da joj, tudi v vodo, le v mlin nikdar.«

»V mlin pa nikdar?« ji je ušlo, čeprav se ni kanila pogolčavati z mlinarjem, z 'očom', 'očimom', ali kar ji je že bil.

»Veš, to pa je prelepa povest in stari mlinarji pravijo, da je tudi resnična: Ko je nekoč davno davno Marija bežala z Vogrskega in je prišla z Jezuškorn do Mure, a to že na večer, se brodarju ki se je že odpravljal domov, ni dalo, da bi jo bil zobstonj prepeljal prek struge, ona pa ni imela s čim plačati. Pa se je zatekla k mlinom, celo ker se je napovedovala huda ura - kar naprej je daleč grmelo, oblaki pa so se potiskali počasi proti mlinom. Mlinarji so jo sprejeli, jo povabili na večerjo, na ribe in žgance, pa ji ponudili tudi svoje trdo ležišče. Potern pa je nastal tak vihar, da je mline premetavalo, ko da jih hoče prevrniti. Mlajši mlinarji so sprva mislili, da bi lahko kaj imeli s še mlado in lepo žensko, ker mati božja je bila najlepša ženska na svetu. Vihar s strelami pa jih je vse preplašil, in starejši so, ko je postajalo od ure do ure le še huje, začeli prositi boga in Jezuša, naj jim prizaneseta, naj se jih usmilita, ki imajo doma družine. Nakar je otrok - Jezušček - v njenem naročju dejal svoji materi: ,Mama., slišiš, prosijo me za pomoč. Zavetje so nama dali pred viharjem.` - ,Naj kar prosijo, grdeži,` mu je odvrnila mati. ,Nekateri med njimi niso vredni, da živijo.` In zares je vihar postajal le še silnejši. Tedaj je eden od njih rekel drugim: ,Kaj pa, če namje ta ženska prinesla nesrečo, ko smo jo sprejeli pod streho. Bogve, kaj je, sama se potepa z detetom okoli? Zakaj je ne bi vrgli v vodo, mogoče pa se vetrovi pomirijo.` - So se pa drugi uprli, ker, če že moramo potoniti v vodi, bomo potonili vsi`. - Tedaj pa je spregovoril Jezušček v Marijinem naročju: ,Nikar; mlinarji, nikar ne storite tega, ker vas bo tedaj oče bog zagotovo vse kaznoval s smrtjo.` In da bi pokazal svojo vsemogočnost, je odprl okence v sobici na mlinu, iztegnil rokico ven in rekel vetrovom: ,Zapovedujem vam, vetrovi - pomirite se.` In resnično, kakor bi pihnil, so se vetrovi polegli, ni se več ne bliskalo ne treskalo in mlini so prenehali plesati po vodi. Da bi jih pa zares prepričal o svoji vsemogočnosti, je spet odprl okence, iztegnil roko ven in rekel: ,Zapihajte, vetrovi, naj se bliska, naj treska!`. Joj, tedaj šele je nastal vihar, mlini sa se nagibali naprej, nazaj, na levo, na desno stran, bliskalo pa se je tako, da je bilo svetlo ko podnevi, ali pa še bolj, in treskalo je v vodo okrog mlinov. Jezušček pa je spet iztegnil roko skoz okence in zapovedal vetrovom: ,Zapihajte še bolj, še bolj se naj bliska, strele, udarjajte okrog mlinov, le v mline naj nobena ne zadene.` Tedaj pa so mlinarji popadali na kolena, oboji - večji in manjši grešniki in zaprosili malo dete Jezuša, ker so spoznali, koga so sprejeli pod streho, in zaprosili so njegovo mater, mater božjo: ,O, reši nas pogube, reši nas, ti, malo dete Jezušček presveti, reši nas smrti v vodi in pogube, nas grešnike. Sveta Marija, prosi za nas pri svojem sineku, naj se nas usmili. Ker tudi mi imamo doma malo dečico, kako bo pa živela brez nas oče?` In Jezušeek je iztegnil roko še enkrat skoz odprto okence, zapovedal vetrovom, naj se zmirijo. Ustavili so se vetrovi, polegel se je vihar, prenehalo je treskati, nobenega bliska ni bilo več, in napravila se je nad Muro jasna noč z zvezdami. -Zjutraj so jima mlinarji postregli z mastnimi žganci in dobrimi ščukami. Potem pa so jima rekli, da ju s svojim čolnom prepeljejo na drugi breg. In ko sta odhajala, je mati Marija rekla: ,Naj se vam zahvaliva. Čeprav so naju nekateri sprejeli pod krov s slabimi nameni in tudi potlej slabo hoteli, je pa večina bila dobrega srca. In zato vam povem: nikdar naj ne trešči v noben rnlin na Muri.` - Najboljši čolnarji so ju peljali po Muri, proti brodu, ker je tam vodila pot dalje. Glej, brod paje ležal prevrnjen in skoraj ves razbit v vodi. Še tistega dne pa so izvedeli, daje brodarja, ki ni hotel prepeljati Marije z Jezušekom prek Mure, zajela na poti nevihta z dežjem. Zatekel se je pod košati hrast, da bi tam prevedril. Pa je strela udarila prav v tisti hrast, njega pa ubila.«

Mlinar je še vedno gledal z žalostnim nasmihanjem Mankico in jo potem vprašal: , »Boš prišla k meni? K nam, k mlinom na Muri? Bo zares lepo. In dobre žgance bomo skuhali, z ocvirki jih bomo potresli. In ščuke bom nalovil, da jih ocvreva.«

Za čas je molčala, nato pa nepričakovano dejala: »Bom premislila.«

Ko jo je potem mati povedla k mlinom - ,očetu` sta nesli hrano za ves dan - vsa očarana ni prišla do besede. Reka jo je uročila, reka Mura, uročila za vsa njena otroška in še dekliška leta. Vse je bilo tako skrivnostno, pa naj je bilo spomladi, ko se je narava okrog reke prav razvratno razcvetela in so se ptice razdajale v petju, nad strugo so letali belo sivi ribiči-galebi, sive čaplje, divje race, celo divje gosi. Čarno je bilo poleti, ko je v omotični sparini usihajočih jarkov in mlak v razbeljenem soncu migotala ravnina in se je nad njo le kdaj pa kdaj še oglasila pesem škrjanca a1i pa čajce, in je kje v dalji zaklopotala štorklja, večno pa so okrog človeka brenčali ali zveneli obadi, čebele, muhe, mušice - vse se je prelivalo v skrivnosten zven in šum. - Jeseni so prinašale otožnost jutranje zameglenosti, mehkih večernih zarij, klic divjih rac in divjih gosi, prazna polja so se prelivala v neskončno sivino in oglasili sta se pastirska pesem in pastirska piščal, dokler ni naposled, že okrog božiča sneg zamedel vseh poti in naša Poljana se je pogreznila v čudno brezdušen molk.

In na to dolgo, za stare ljudi več kot eno uro hoda dolgo pot, za mlade, za otroka posebej pa skoraj za dve uri hoda, je neko pomladno jutro stopila Mankica: mati je skuhala za ,očeta`, za mlinarja, hrano kar za cel dan, pokrila lonec, zavezala v culo in ga dala v cekar, zraven pa še lep kos kruha, in rekla:

»To poneseš očetu k mlinu: Jaz ne utegnem, imamo delo pri hiši. Si upaš sama na pot? Boš znala tja?«

»Vern za pot, ne bojim se pa tudi ne« je odvrnila Mankica in silno imenitno se ji je zdelo, da sama pojde na tako dolgo pot.

Te poti se je potem vedno rada spominjala, ker šele tedaj, ko je bila sama, je odkrila tisoč in tisoč drobnih stvari, drobnih in velikih, da se jih ni mogla nagledati. »Joj, prišla je moja Mankica, in še sama!« Je vzradoščeno vzkliknil mlinar in ji pohitel naproti. »Si znala sem? In te ni bilo strah?«

»Kaj bi ne znala. Strah me pa tudi ni bilo prav nič.« Potem je ostala pri njem skoraj do večeera. Razkazal ji je mlin, ki pa ga je že kar dobro poznala, potem jo je s čolnom popeljal po Muri, ker je šel v nek Murin rokav pregledovat vrše, če se je kaj ujelo vanje, in da bi jih spremestil, če niso v dobrem kraju. Za pot domov pa ji je napolnil cekar z vsakovrstnimi ribami.

Fotografije
 
Hitri dostop
 
Lebar, spletno oblikovanje Igor Lebar s.p.
Planinsko društvo Lendava
Planinsko društvo Lendava Izdelava: Lebar, spletno oblikovanje Igor Lebar s.p. Planinsko društvo Lendava